STOP OBREKOVANJU, Tjaša Kajič, 9. a

Jutro, tako lepo jutro, a ko ga je morala pokvariti šola. Ne razumite me narobe, rada se izobražujem, a ko pride do jutranjega vstajanja, nisem najbolj vesela. Zbudila sem se, ko mi je alarm že tretjič zazvonil v uho. Opravila sem svojo jutranjo rutino in se odpravila v šolo. V šoli sem srečala svojo dobro prijateljico Lino. Napotili sva se v učilnico, kjer sva srečali mojo drugo najboljšo prijateljico Brino in mojo najboljšo prijateljico Dominiko. Jaz in Brina sva postali prijateljici po prav nenavadni poti. Pustite se popeljati z vlakom, medtem ko jaz pripovedujem zgodbo.

16. oktobra je na našo šolo prišla nova učenka. V mojem razredu so takrat že začeli šepetati stvari, kot so: »Poglej to čudakinjo«, »Stavim, da je piflarka«, »Upam, da ne bo prišla blizu mene« itd. Jaz sem takrat samo zmajala z glavo in poslušala.

Brina  je sedla za mizo in začela spremljati pouk.

Počasi so minevali dnevi in začela se je približevati seminarska naloga iz zgodovine. Ker je bilo v našem razredu sodo število učencev, se je učitelj odločil: »Kaj če bi naredili seminarske naloge v dvojicah?« Razred so napolnili vzdihi. Meni je bil predlog všeč, saj si lahko delo razdeliš in ni potrebno toliko pisati. Razdelili smo se v dvojice, ko sem zagledala Brino sedeti samo. Nihče ni hotel biti v dvojici z njo zaradi govoric, ki so krožile. Govorile so o tem, kako naj bi izkoriščala dekleta in fante za denar. Seveda vsi vemo, kdo je začel širiti te govorice, saj sem bila zraven, ko se je zgodilo. »Pravijo, da je to novo dekle v prejšnji šoli izrabljalo oz. izkoriščalo dekleta in fante za denar in da je grozila drugim, da so ji pisali naloge,« je rekel.

Od tistega dne dalje so se širile takšne in drugače govorice.  Tudi jaz nisem imela partnerja za seminarsko nalogo, zato sem se odločila biti v dvojici z njo. »Hej!« sem jo pozdravila, medtem ko sem nerodno stala tam. Videla sem, kako je Brina šokirano dvignila glavo in pogledala vame. Še vedno ni našla besed,  zato sem se odločila, da bom spregovorila: »Ali želiš biti z mano v dvojici za seminarsko?« Brina je samo prikimala in jaz sem se usedla zraven nje in začeli sva se pogovarjati o seminarski. Kar naenkrat sem postala radovedna in jo vprašala: »Brez zamere, ampak ne zdržim več. Ali je res, kar pravijo o tebi?« Ko sem do konca spregovorila, sem si z roko prekrila usta. Jezila sem se na svoj jezik, ker ne razmišljam preden spregovorim. Zdaj si mislite, da sem čudna, a morate si priznati, da smo kdaj prav vsi. Brina me je pogledala z žalostnimi očmi, a v njih sem videla nekaj neznanega, kot da bi vedela, da jo bom to slej kot prej vprašala. »Ne, ni res«, je samo odgovorila in sklonila glavo, kot da bi želela nekaj skriti, a jaz sem videla prav skozi njo. V njenih očeh sem videla, da so se solze že pripravljale, da bi padle, a njena govorica telesa je pravila, da jim ne pusti pasti. Požrla sem slino in naredila nekaj nenavadnega. Objela sem jo. »V redu je, pred mano lahko jočeš.« Bili sva sami, saj so vsi ostali že odšli.

Kmalu zatem me je objela in začela jokati na mojo ramo, zaradi česa se je moja bluza prepojila z njenimi solzami, a za čuda me to ni motilo. Kmalu sta se v učilnici slišala samo jok in moj pomirljiv glas. Čakala sem, da se umiri. Po nekaj minutah se je končno umirila. »Si v redu?« sem jo vprašala, medtem ko sem jo držala za ramena. Brina je prikimala in si z rokavom majice obrisala solze, ki so naredile njen obraz moker in njene oči rdeče in otečene. »Ali lahko prideš popoldan k meni domov, da dokončava seminarsko?« sem jo vprašala. Brinine oči so se razširile v šoku in po kratkem razmisleku je prikimala. Pospravila sem svoje stvari in se odpravila domov.

Točno ob 16. uri je pozvonilo pri vratih. Bila je Brina. Objela sem jo. S seboj je imela nahrbtnik in še vedno je bila oblečena tako kot v šoli, medtem ko jaz sem bila oblečena v trenirko in preveliko majico. Edina drugačna stvar na njej so bile njene oči, ki niso bile več rdeče in otečene, temveč živo zelene z odtenkom modre. Pomislim. Tega prej nisem opazila. Bila je nasmejana. Nezavestno sem se ji nasmehnila in jo povabila naprej.

Z Brino sva se lotili seminarske naloge, potem ko sem jaz pojedla svoje slastno kosilo. Končali sva ob šestih zvečer. Povedala mi je veliko zgodb iz njenega življenja, nekaj od teh žalostnih, nekaj veselih. Ko sva končali, je Brina postavila vprašanje, ki ga nisem želela slišati: »Zakaj je tu tako tiho?« Požrla sem slino, medtem ko sem zadrževala solze, ki so želele pasti. »Bodi močna, obljubila si mami«. To so besede ki so bile v moji glavi. Končno sem se umirila in ji odgovorila: »Mama je umrla zaradi pljučnega raka, njej sem tudi obljubila, da bom močna ne glede na vse, oče pa dela , da nas lahko preživi.« Oče je delaven in prijazen, vedno optimističen tudi po mamini smrti. Brina me objame in pomiri.

Naslednjega dne sem bila tako jezna, da bi lahko pretepla najmočnejšega človeka na naši šoli. Ko smo z Lino in Dominiko prišle v šolo, so se po hodniku slišale govorice o meni in Brini. Imela sem dovolj. Ko smo imeli pri zgodovini nadomeščanje, nam je učitelj rekel, da lahko delamo, kar hočemo. V enem trenutku sem slišala, kako se stoli obračajo in sobo so napolnili glasovi učencev. Obrekovali so mene in Brino. »Brina in Tjaša to, Brina in Tjaša ono.« »Ljudje, ali nimate življenja?« Najbolj pa mi je prekipelo, ko je nekdo jasno in glasno izjavil: »Zakaj se družiš s to čudakinjo?« Čutila sem, kako se je jeza začela nabirati v meni in naslednja stvar, ki sem se je zavedala, je bila, kako sem jezno vstala s svojega stola in stopila proti Janu. S stisnjenimi zobmi sem se začela jeziti nanj. Besede so se kar izlivale iz mene kot toča: »Prvo kot prvo, kako si drzneš govori tako o osebi, ki je ne poznaš, drugo kot drugo, kako lahko govoriš takšne stvari o osebi, četudi je to res njena stvar in ne tvoja ali od koga drugega?« Pogled sem usmerila po razredu in s prstom naredila krog, ko je moj prst spet srečal Jana.  »Pomisli, kako bi se ti počutil ali kako bi se počutil kdorkoli v tem razredu ali na celem svetu, če bi bil na njenem mestu. To velja za vse vas,« sem končala izbruh jeze. »Najprej spoznajte osebo, če želite govoriti o njej, če pa ne želite govoriti z njo, jo pustite pri miru.« Vsi so bili presenečeni, nekateri so imeli široko odprte oči, najbolj zanimiv pa je bil Jan. V njegovih očeh se je videla krivda. »Brina je prijazna, skrbna in pametna,« sem še izdavila. Pobrala sem svoje stvari in odšla domov, kajti to je bila moja zadnja ura.

Minilo je pet dni in vsi so še vedno govorijo o mojem govoru. Najbolj čudno je, da se Jan v tistih dneh ni niti prikazal v šolo. Kar pa me je razveselilo, je bilo to, da se je veliko sošolcev opravičilo Brini zaradi njihovega obnašanja. Ravno med kosilom je prišel Jan: »Želim se opravičiti zaradi svojega vedenja in zelo mi je žal za tisto, kar sem ti rekel. Kot je rekla Tjaša, nisem te poznal osebno in ne bi te smel soditi.« V njegovih očeh sta se videli žalost in utrujenost. Videlo se mu je, da ni veliko spal. Želi se družiti z nami. Seveda si vsak zasluži drugo priložnost. Jan se je tako usedel za našo mizo in začeli smo se pogovarjati.

Teden je hitro minil. Brina in Jan sta se zbližala in postala prava prijatelja. Vidim, kako gledata drug drugega. To je več kot prijateljstvo.

To je zgodba o tem, kako ne bi smeli soditi ljudi po njihovih dejanjih ali stilu oblačenja ali barve kože. Ne, bolje je spoznati osebo in ji pomagati v težavah. Brina in Jan postaneta par.

 

Tjaša Kajič, 9. a

Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik

Nosilec projekta je Izobraževalni center Eksena.